|
Vilno
I. Žaga
Morda bi mi celo uspelo priti do mestnih vrat in ostrobramske Marije, če mi ne bi tega preprečil Algirdas Martinaitis s svojim delom
Gija (Nit). Algirdas me je že dopoldne poklical po telefonu in rekel: »Niti sprehodil se ne boš dodobra po ulici Aušros Vartų, že boš trčil na filharmonijo. Če boš prišel dovolj zgodaj, potem le brž odsopihaj še nekoliko globlje do madone, kjer poklekaj in se križaj, kolikor ti je volja. Toda če se boš časovno spozabil in zaradi ostrobramke zamudil na koncert, potem si raje več ne drzni stopiti pred moje obličje.«
In ker se je moja točnost izneverila in sem bil časovno že precej omejen, sem, namesto da bi jo ubral proti mestnim vratom, zavil na desno.
Vstopil sem v filharmonijo, na katero sem bil kajpada trčil. Po obokanem hodniku sem se le prebil do boginje ognja Gabije (ime sem prebral z njene naprsne zaponke). Obkljukala me je na seznamu pomembnih gostov in spustila v veliko dvorano. Spredaj sem se usedel poleg stare gospe, ki me je zaradi obširne postave silila k nagnjenosti v levo, moral sem se kar nekoliko ukriviti, če sem hotel preprečiti stik ramen. In tako sem zgrbljen čakal, da godci poprimejo za godala, trobilci za trobila, tolkalci za tolkala itd., čakal sem, da prisluhnem stvaritvi Algirdasa, skladatelja, ki je nosil isto ime kot veliki litvanski vojvoda, o katerem zgodovinarji govoré, da so ga v štirinajstem stoletju še po poganskih običajih pokopali, z vso bižuterijo, orožjem, živalstvom in služinčadjo vred.
In kakor je Algirdas vojvoda prisegal na poganskost, tako je tudi Algirdas skladatelj gojil naklonjenost do predkrščanskega izročila. Bil je nekakšen litvanski Stravinski, vsaj tako so ga poimenovali moskovski kritiki še v času, ko je v teh krajih s trdo roko gospodovala »Sovietų Sajunga«. Algirdasov balet Sonce iz poznih osemdesetih let ni govoril o soncu kot nebesnem telesu, temveč o soncu - božanstvu, o boginji Saulė, ki jo osvaja in snubi Mesec, ki pa se po poroki z njo raje zateka k Zarji, dokler ga ne kaznuje bog groma Perkunas in razpolovi. Algirdas je osnovni motiv našel v ljudski pesmi, ki so mu jo pod nos pomolili vodilni narodopisci. Medtem ko je bila lokalna javnost vzhičena, pa se je moskovska trda roka posmehovala: »Ja, kaj pa ti je, mnogobožec, da se greš neko oživljanje starega blaga, mar bi rad spodkopaval temelje perestrojke?« Toda ker je bila litvanska narodna zavest tedaj neustrašna in so se dogodki sukali v znano smer, je v začetku devetdesetih let balet postal še kako zanimiv in doživel več kot sto ponovitev, celo nekaj gostovanj. Nemara si ga je v Rigi ogledal nekdanji šahovski svetovni prvak Mihail Talj, še istega dne pa nato doživel srčni infarkt in izdihnil. Našli so ga na zofi ob šahovnici, ko je negiben stiskal k prsim kmeta v eni roki, v drugi pa latvijsko državljanstvo.
Radovedno in zgrbljeno sem torej čakal, kaj se bo zgodilo, s čim bo tokrat postregel Algirdas, kajti o novem delu ni nikomur črhnil niti besede. Niti v programu ni pisalo nič podrobnejšega, vedelo pa se je, da gre za orkestralno delo in da se obeta solist na žagi, kar je med poslušalstvom sprožalo precej ugibanj in pomislekov, kot sem lahko razbral iz njihovih pogovorov: »Pjuklas, taip taip, labai įdomu, pjuklas (?!) - keistai!« (Pjuklas = žaga, taip = da, labai = zelo, įdomu = zanimivo, keistai = čudno). Solist na žagi torej, spet neka folkloristika, sem si mislil, spet poudarek na prvinskosti in vaškosti, na šegah in navadah, sem si mislil in se spomnil na Beštrovega Tončka iz Žiganje vasi, ki je na vaških veselicah vselej poprijel za žago in iz nje izvabljal tuleče zvoke. Žago sem si torej predstavljal v ljudski luči, videl sem njeno razširjenost vsevprek po Evropi: od Gibraltarja pa vse do Nordkappa, od Malte pa do Svalbarda, od Urala do Islandije, od Cipra do Nove Zemlje, od Lampeduze do Zemlje Franca Jožefa. Videl sem, kako nanjo igrajo najpametnejše opice in videl sem celo Laponce, ki jo bočijo po svojih pettonskih lestvičnih pravilih. Žaga kot orodje mizarjev, gozdarjev, tesarjev, ki si naporne ure pestrijo z ljudsko umetnostjo in iz orodja preobražajo žago v glasbilo. Bravo bravo, Algirdas, sem si mislil, kakor vedno si zopet zmogel pogledati dlje od povprečnega skladateljskega horizonta, kakor vedno si v umetniški presežek ugriznil, vem, dobro vem, da nas boš očaral, ti, prav ti, ki še nisi nikoli razočaral, komaj čakam, da te moje uho zasliši in moja duša podoživi!
Začelo se je s silovitim atonalnim izbruhom, z eksplozijo. Po opustošenju ni ostalo nič drugega kot gost oblak pihal, dopolnjen z resda blago, toda precej disharmonično violinsko podlago. Sčasoma se je ritem upočasnil in napeto ozračje umirilo. Skladatelj je privoščil občinstvu trenutek počitka, dajal je dihati, kar pa ni trajalo dolgo, pavke so zabobnele in činele so udarile nepričakovano. Ko sem se ozrl po dvorani, sem videl prestrašene ljudi. Morda pa je bil to tudi skladateljev namen, sejati grozo namreč.
Še pred pričetkom drugega stavka so na oder pripeljali glasbilo presenečenja. Izkazalo se je, da Algirdas ni imel v mislih navadne žage, temveč krožno motorno žago, ki jo je solist poljudno vklapljal in izklapljal, nanjo celo polagal debele hlode, da so drobni delci leteli naokoli po dvorani, spredaj sedeči poslušalci pa smo bili deležni neprijetne prhe. Vsi smo precej kislih obrazov takoj pričeli odstranjevati žaganje s hlač, suknjičev, dekoltejev in las. (Solist na žagi - ki sem ga bolje pogledal šele, ko sem si očistil oči - je bil precej podoben Markiču.)
Ozrl sem se nazaj proti balkonu in zagledal Algirdasa, kako se hudobno in privoščljivo reži. Zdaj mi je postalo jasno, zakaj se ni hotel usesti spredaj poleg mene. Saj bi se vendar spodobilo, da kot avtor skladbe sedi med uglednimi povabljenci. Dobro nas je naplahtal in se ponorčeval iz naše imenitnosti (finoče). O, kako sem mogel biti tako naiven! Predstavljal sem si romantičnega ljudskega godca z upogibajočo se žago, zmotno sem si v mislih pričaral to prijetno tuljenje, on pa mi je tu postregel s sodobno opremljenim mizarjem, ki bi še psa naučil mijavkati, če bi ga namesto hloda na žago položil.
Cirkularka je zavijala in Algirdas se je smejal, kaj smejal, režal se je kot pečen maček na krožni žagi!
II. Jodajke
Algirdas me je po koncertu povabil na večerjo, a ker sem bil že dogovorjen nekje drugje, sem se druženju z glasbéniki odrekel, česar sicer nisem obžaloval. Vem, kako naporno je lahko na takšnih srečanjih, ko mora človek igrati vlogo uravnovešenca, čeprav je jasno, da je zataval med največje norčke. Saj ne, da bi se sam imel za posebneža, kajti kdor nase tako gleda, ta posebnež zagotovo ni, temveč zgolj navaden glumač, komedijant, a tolikokrat se je že izkazalo, da sem se po najboljših močeh trudil prikriti svojo komedijantsko naravo, ki se je odkrito rečeno sramujem, pa se je vedno našla kakšna netaktna oseba in vse pokvarila, da potem ni bilo druge rešitve, kot da sem moral s komedijantstvom pojasnjevati, utemeljevati in reševati incident. Govorim raje na splošno, ker so konkretni opisi odveč, pa tudi netaktno bi bilo na tem mestu govoriti o vseh mogočih svinjarijah, v katere sem bil prisiljen ne toliko po lastni volji, kolikor v obran svoje časti. Skratka, nekaterim resnično manjka taktnosti in ne vejo, kaj se spodobi in kaj ne. Nekdo je lahko uglajen, oblečen po zadnji modi, poln lepih manir, iz njegovih ust pa dežujeta praznina in tema (možna je tudi obratna različica pa tudi preostali dve kombinaciji, ki jih kombinatorika dopušča). Jezikovno je šibak, a ne toliko v pravorečnem, kolikor v vsebinskem smislu. Na svetu obstaja mnogo drobnjakarjev, ki jih motijo posamezne besede, zgolj neka črka, zapis ali fonem, namesto da bi se ukvarjali s semantiko stavkov, odstavkov, celotnih besedil. A naj bom pošten, saj sem tudi sam večkrat takšen drobnjakar, morfolog, očitno se v oblikah skriva neka posebna privlačnost, neka naslada. Ljudje občudujejo naravo bolj zaradi oblik kot zaradi njene sporočilne vrednosti ali funkcionalnosti. Funkcionalnost izkoriščajo, nad obliko se naslajajo in potem se čudijo, zakaj se oblika sesuva. To pa se sliši že precej ekološko, in če bi res bil pravi ekolog, bi večerjo pri Algirdasu odklonil iz protesta, ker se zaradi njegovih podlih umetniških vzgibov sekajo drevesa.
Z Agnieško Olšausko (naj si dovolim po pravilih litvanskega pravopisa zapisati njeno ime) sva bila dogovorjena v prijazni gostilni sredi Grajske ulice. To je prav tam, ko jo, popotnik, mahneš od filharmonije naravnost mimo cerkve sv. Kazimirja, v kateri so Sovjeti s svojim Muzejem ateizma gostovali celih triindvajset let, in na desni potlej nenadoma ugledaš rotovž in že se znajdeš na Veliki ulici in greš potem naprej mimo pravoslavne cerkve sv. Miklavža, tam malce postojiš in se načudiš, zakaj Sovjeti niso raje gostovali v bolj domačem okolju, in če te zanimajo slike, se lahko pomudiš v palači Hodkievičiusov, in ko izstopiš iz galerije, samo še prečkaš cesto, pa si že na Grajski ulici, in na desni te počaka gostilna, v katero vstopiš, naročiš litvansko pivo in si ogledaš natakarice, ki bi v Sloveniji zagotovo postale uspešne manekenke, igralke, pevke in televizijske voditeljice, in ko te natakarica vljudno ogovori, vidiš, kako drugod po svetu še obstajajo vzgojeni ljudje - in si rečeš, da v Litvi lepota bolj malo velja, hvalabogu.
Natakarica mi je ravno postregla s pivom, ko se je v gostilni prikazala Agnieška. Zamudila je, kot se za damo spodobi, in dovolila, da sem ji obesil krznen plašč na obešalnik.
[Po bontonu bi moral jaz počakati Agnieško pred gostilno, toda Agnieška mi je sama naročila, naj jo čakam v gostilni. Toliko v obrazložitev, da ne bi kdo posumil, da imam neotesan značaj.]
Agnieška je kot predstavnica v Litvi živeče poljske manjšine govorila poljsko, vendar ne tako, kot jo govoré Poljaki v svoji domovini. Tolkla je narečno poljščino, neusmiljeno je izrekala čudne foneme, presenetljivo je spregala glagole in sklanjala samostalnike, celo intonirala določene besede, bržkone pod vplivom litvanščine, kjer sta akut in cirkumfleks pravilo. In tako je Agnieška na primer rekla »muost« namesto »most« (ko je pripovedovala, da je hitela čez most na snemanje), rekla je denimo »kmiel« namesto »chmiel« (ko je razložila, iz česa delajo Litvanci pivo), rekla je »zvionzac« namesto »związać« (ko je potožila, da ji neki zlobneži v zabavni industriji hočejo zvezati roke), in rekla je »jodajka« namesto »czarnulka« (ko je pripovedovala šalo o črni telici). Z zanimanjem sem prisluhnil zanimivim oblikam vilenskega narečja in se bolj osredotočal na izreko kot vsebino.
»O, Agnieška,« sem nenadoma vzhičeno rekel med klepetom. »Ti si živ primer, kako se palatalni šumniki preobražajo v sičnike. In kako se samostalniki srednjega spola poženščijo. Pri tebi se tudi odlično vidi, kako dvojni soglasniki sovpadejo v enega samega. Ko si rekla vina namesto winna, ko si govorila o občutku krivde, točno takrat sem to zapazil. In ko si nadaljevala z govoranco in v izglasnem nenaglašenem e-ju izrekla a - si moreš misliti - takrat me je resnično stisnilo pri srcu in sem zares ugotovil, da je nekaj na tem, o čemer mi je razlagal že Frančišek Slavski za časa življenja, a mu nisem docela verjel. Sem se hotel na lastna ušesa prepričati in odpotovati, ja, odpotovati v vašo močvirnato krajino. In tako sem zdaj tukaj pred tabo, jaz - tvoj slušatelj ... Rotim te, še enkrat, še enkrat mi prosim povej, iz česa Litvanci izdelujejo pivo!«
»Iz kmelja!« je odvrnila Agnieška. (Pravzaprav je rekla »z kmielu«, toda naj si dovolim nekoliko posloveniti izreko.)
»Čez kaj si šla, ko si hitela na snemanje?«
»Čez muost.«
»Kakšne vrste sta bili telici, ki sta štrikali na drevesu?«
»Kakšne? Jodajki vendar.«
Naj razložim, zakaj se sva z Olšausko sploh dobila v gostilni. Verjetno sva se poznala že prej, a možno je tudi, da se nisva. In če se nisva, sem bil najbrž vnaprej podučen o njenem videzu in sem jo moral prepoznati zgolj po nekih opisih, po značilnostih las, oči, nedrja, hrbtenice, meč, stegnenice, golenice, ščitnice. Povsem možno, da sva zmenkovala zato, ker sem v neki oddaji dobil nagrado - večerjo z Olšausko, a možno je tudi, da je nagrado dobila ona in sem bil tista nagrada pravzaprav jaz, ona pa nagrajenka.
Dobila sva se skratka zato, ker sem bil željan slušateljstva, ona pa prijateljstva, ker sem bil željan morfoloških analiz, ona pa marmelad Teta Liz, ker sem hrepenel po zeljnati leči, ona pa po manjšinski, narodnozavedni sreči, ker sem rad jedel kruh iz polnozrnate moke, ona pa je želela imeti dvojezične otroke ...
»Agnieška, ali si za svoje delo prejela že kakšne nagrade, imaš kakšna mednarodna priznanja, ali izpolnjuješ vrhunska merila?« sem jo povprašal, poln napuha, takšnega, ki ga lahko iz svoje domovine prinese le slovenski umetnik. In bil sem pesnik in rad sem imel čisto rimo, žensko paroksitonično, a tudi z nečisto asonanco sem se včasih spogledoval. In če sem le zmogel otresti nekaj napuha s sebe, sem prisluhnil tudi drugim – in tedaj sem postal resnično navdušen, da je na svetu toliko tvorcev in kreatorjev, toliko poustvarjalcev in prepisovalcev, toliko poetov in gledališčnikov, toliko improvizatorjev in scenskih inštalaterjev, toliko performansa in body-arta, toliko lučkarjev in maskerjev, toliko trpnikov in deležnikov, toliko Hetitov in Toharcev, toliko Markičev; spoštoval sem, da človek nekaj dejavno tvori, da se pač ukvarja z nečim, čemur daje trajnost, kajti če človek nekaj počne, je to v svoji naravi pozitivno, če pa je človek povrhu še mlad, ojej, potem je to že blizu popolnosti ... vsaka ideja mladega človeka me namreč radosti. Torej - če sem le zmogel otresti nekaj napuha s sebe, sem spoštoval dejavnost v vsaki obliki, a najbolj od vsega sem spoštoval ustvarjalnost stare tetke Polpetke, ki je kuhala najboljšo lečo, v katero je kdajkoli ugriznil moj jezik. Ljubil sem jo z repo ali brez nje, ne glede na to, ali sem se prej otresel napuha ali se ga nisem.
»Moja zgodba o uspehu,« je odgovorila Agnieška, »se je začela predlani, ko sem nastopila v reality showu na komercialni televiziji. Od takrat naprej nisem imela miru pred ljudmi. Na cesti so moški gledali za mano in vpili, po telefonu so me sredi noči klicali neznanci, paparazzi so kar naprej dežurali pred mojo hišo. Ampak vedela sem, da se železo splača kovati le, dokler je vroče. In sem se odločila zapluti v glasbene vode in narediti pevsko kariero. Zato sem najela skladatelja in porabila veliko denarja, da mi je napisal štikelc, s katerim sem se kar sedem tednov držala na vrhu lestvice. Žal je pred kratkim nehal pisati zame in si izbral neko drugo pevko. In tako mi je slava skorajda povsem splahnela. Moram se spet pokazati ljudem. Na evrosong bi se rada prijavila! Saj bi našla drugega skladatelja, ampak dobrih ni veliko, jaz pa hočem najboljšega, ker zame samo zmaga šteje!«
Otresel sem nekaj napuha s sebe.
»Hm, morda pa jaz poznam pravega človeka zate,« sem rekel in se spomnil na Algirdasa. »Vem za odličnega skladatelja!«
»Kakšno glasbo pa piše?«
»Atonalno dodekafonično avantgardo.«
»O, res? Kako mu je ime?«
»Algirdas Martinaitis. Ali še nisi slišala zanj? Saj on je znan litvanski skladatelj.«
»Res ne bi vedela. Ali je kdaj sodeloval na evrovizijski popevki?«
»Najbrž ne. A on je neustrašen, drzen mož. On si upa marsikaj, česar si njegovi kolegi ne bi nikoli. Zanj ti lahko jamčim, da se bo potrudil. Tudi zanj štejejo samo zmage.«
»Takšnega človeka potrebujem. Kakšno glasbo si že rekel, da piše ...?«
»Atonalno dodekafonično avantgardo.«
»Je to bolj dance, trance ali techno?«
»Hja, težko bi rekel. Moraš slišati. Ti bom preskrbel karte za njegov koncert. V parterju!«
»In koliko zaračuna?«
»Če bo v tebi prepoznal muzo, bo zate delal celo zastonj,« sem pomežiknil.
»O, še so romantični moški na svetu! In kdaj mi ga boš predstavil? Veš zelo se mi mudi, natečaj za evrovizijsko popevko se bo kmalu zaključil.«
»Kar zdajle bova šla tja, Algirdas je priredil pokoncertno zabavo, vsi so že tam.«
»Mar ne bo nevljudno?«
»Agnieška,« sem vzkliknil, »ti si vendar glasbenica, tam pa so same sorodne duše: atonalci, dodekafonisti, neoklasiki, neobarokarji.«
»Kje pa Algirdas stanuje?«
»Nedaleč od tod. V Užupisu.«
»Boš poklical taksi?«
»Ne, peš greva.«
»O, morala bova čez muost!«
»Tako je, čez muost!«
III. Čez muost
Vilnica je reka, po kateri je Vilno dobilo ime. Prav drobna in nebogljena je ta rečica, če jo primerjaš z mogočno Neris, toda Vilnica se ne meni za mogočnost, temveč prisega na tehniko (Vilnica me spominja na Markiča). Zelo spretno namreč vijuga med hišicami, točno ve, kje mora ubrati pot, da ne bi zalila ulic. A na tem mestu bi se bilo vredno vprašati, kaj je bilo prej - kura ali jajce. Zdi se mi, da jajce, kajti kure so se razvile iz prakur. Da je lahko nastala kura, je morala prakura znesti mutirano jajce. Nisem paleontolog, da bi lahko dokazoval obstoj prakur, nisem pa tudi hidrolog, da bi mogel ugotoviti, zakaj je Vilnica tako vijugasta, toda z veliko gotovostjo lahko potrdim, da je Vilnica zavita, vijoča se, valovita vitica, ki ji ne moreta do živega niti izvijač niti valjar. Kakor se Vilnica počasi, a temeljito vali po krajíni, tako koklja vali svoja jajca, resda sprva umirjeno, a naposled uspešno in ponosno kokodajoče. Kakor se Vilnica vije, tako pesnik vije sonetni venec. Kakor je Valjevo srbsko Vilno, tako je Vilno litvansko Valjevo. Naj se ljudje še tako valjajo od smeha, ta razlaga bržkone drži.
Mesto je nastalo po čudnem spletu okoliščin. Godilo se je v letu gospodovem 1320, ko se je veliki vojvoda Gedimin proti večeru vrnil domov, ves izmučen od napornega lova po gozdovih nad porečjem Vilnice. Tedaj to še niso bili obljudeni kraji. Gedimin je bil tako utrujen, da so se mu veke zapirale kar same od sebe, niti žena ga ni mogla prepričati, da bi se pred spanjem še malce pozabavala v svoji kratki in starinski postelji. Legel je torej k počitku in v sanjah uzrl železnega tulečega volka. Ko se je zbudil, je najprej vprašal ženo: »Laima, kaj pomeni železni tuleči volk?« Žena ni vedela. Potem je vprašal svojega oprodo Gaidysa, ki pa je tudi skomigoval z rameni, medtem ko je čistil Gediminove loke in puščíce, helebarde in sulice, meče in nožnice. In ko niti služabnica Lokė ni znala pojasniti zapletene volčje simbolike, je končno zaukazal poklicati čarodeja Lizdeiko, ki se je najprej modro popraskal po sivi čarodejski bradi, nato pa še bolj modro rekel: »Železni volk pomeni, da bo tukaj stal trden grad, ob katerem bo zraslo veliko mesto. Volčje tuljenje pa pomeni, da bo o tem mestu šel dober glas po celem svetu. Čarodej Lizdeika najbrž ni vedel, da bodo Vilno nekoč uvrstili na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine, vsekakor pa je bila njegova napoved točna in ga zato lahko štejemo med najuspešnejše svetovne razlagalce sanj. Toda razlaga sanj je bila pravzaprav namig Gediminu, naj se že vendar loti gradnje. Morda je železni volk celo pomenil in sporočal kaj drugega, a je to prekanjeni čarodej preuredil po svoje – če bi se čarodej rodil v današnjem času, bi bil najbrž spreten lobist. Morda je železni volk napovedoval, da se bo nekoč rodil Algirdas - skladatelj in napisal simfonijo Železni opilek. Na krožno žago bi namesto hloda postavil železnega volka in namesto žaganja bi po dvorani frčali opilki in volk bi tulil kot pečen maček.
Z Agnieško sva prišla do cerkve Prečiste Bogorodice, ki je stala na bregu Vilnice zraven znamenitega mostu (muosta). Stopila sva nanj in pričela hoditi čezenj. Opazoval sem Agnieško in se na lastne oči prepričal, kako ona v resnici ne prečka mostu, temveč muost. Ne vem, ali sem zmožen pojasniti to razliko med mojim in njenim prečkanjem. Tega se enostavno ne da razložiti z neko predmetno logiko, to je stvar energije, občutka, neponovljivega doživetja. To je tista narečnost, po kateri hlepijo skorajda vsi zbiralci narodnega blaga, ljudskih pesmi, to je pravzaprav narodopisna erotika oziroma narečjeslovni orgazem. Norost narečnega, ki narečjeslovca presune. Narečnost, ki jo je treba podoživeti v živo, ne pa na posnetku (denimo na kakšnih kasetah). Agnieška je bila s svojo narečnostjo zlita v eno celoto, ni je samo govorila, ampak tudi živela, njena narečnost je bila njen način bivanja in premikanja.
Od narečnosti pa sva nenadoma prešla v zarečnost, kajti že sva se znašla za reko v zarečju, v užupisu torej, kar pomeni točno to (už-upis = za-rečje). Zarečna republika naju je sprejela, sprejel naju je glasbeno navdahnjeni angel na Zarečni ulici, ki je trobil v nekakšno angelsko trobilo. Stal je na visokem stebru in gledal proti Predrečju. Predrečani in Zarečani so bili nekoč sprti med sabo, ker se niso mogli pogoditi, komu pripada voda iz reke. Pa je prišel Gospodar vodá in se polulal v reko, voda ni bila več pitna in nehali so se prerekati. Gospodar vodá je torej salomonsko rešil težavo.
»Ali veš, da sem hodila na Užupsko gimnazijo?« je rekla Agnieška in pokazala zgradbo na levi strani ceste.
»Hočeš reči, da si se šolala v Zarečju?«
»Aha. In ko je šola pred kratkim praznovala petdesetletnico, so me povabili, da sem zapela na proslavi. Vsi se me še dobro spomnijo in ravnatelj mi je rekel, da je bil vedno prepričan, da imam čudovit glas, a si nikoli ni mislil, da bom postala tako uspešna pevka in bom naredila veliko kariero. In potem sem jim zapela skladbo Končno sem svobodna.«
»To moraš vsekakor povedati Algirdasu. Moraš mu razložiti, da nisi zgolj ena izmed množice pevk.«
»Če vsaj malo spremlja medije, potem je gotovo že slišal zame. Slikali so me za naslovnico revije Moteris.«
[Lit. moteris = ženska.]
»O, kakšno izvirno ime za žensko revijo! Spomnim se, da so v mojem rodnem mestu postavili gledališče. Niso vedeli, kakšno ime naj mu dajo, pa so se potem odločili, da se bo imenovalo kar Gledališče. In zato sem tudi sam sklenil, da bom svojega sina, če ga bom seveda kdajkoli imel, kar Sin poimenoval, če pa bo hči, bo Hči. Morda pa ga raje poimenujem Sunus in hčer okličem za Dukte, da se bo slišalo imenitneje, bolj litvansko. Pri nas ni nenavadno, da človek otroku da tuje ime, čeprav taisti otrok tujih korenin sploh nima. Poznam neko Jeanette, ki nima niti drobne koreninice inozemskosti v sebi, niti toliko, kot je v ženšen bonbonu samega ženšena, pa mora kljub temu nositi frankofonsko ime, ker se je nemara staršem imenitno zdelo. Pri nas se že v vrtcih nekateri otroci učijo angleško, čeprav moj znanec pravi, da bi starše teh otrok najraje strpal v ječo skupaj s pedofili, češ da je to takisto velik greh.«
»Ampak otroci so pri teh letih zelo dovzetni za tuje jezike!«
»Prav imaš, ampak zakaj se morajo otroci učiti ravno angleško? Moj sin, če se že bo kdaj skotil iz kakšne maternice, se bo raje učil toharsko. Pa naj potem v adolescenci Toharke naokrog preganja, če že hoče. Ali pa mu v kakšnem antikvariatu kupim hetitsko slovnico, takšno, ki bo zaudarjala po plesnivosti in bo približno na stoti strani s kavo polita. Da bo nekaj starinskega žmohta v sebi imela!«
IV. Ponk
Algirdas nama je odprl vrata in naju sprva osuplo, nato pa dobrohotno pogledal. Bržkone se je čudil, ker sem si drznil priti na njegovo pokoncertno zabavo. Saj sem vendar pred nekaj urami odklonil vabilo in se opravičil. A ker sem človek takta in ker opravičilo zame ni žemaitska vas, sem tokrat postregel z izjemno dobrim, argumentiranim opravičilom, ki ni potrebovalo nobene besedne razlage. Ob sebi sem vodil bitje angelskih razsežnosti in premerov. Agnieško s poudarjenim stranskim lokom, žensko čudovitega narisa in nebeškega tlorisa. In Algirdas jo je prešerno kotiral z očmi. Na njeno telo je risal imaginarne kotirne črte. (Algirdas je bil videti kot moj osnovnošolski učitelj tehnične vzgoje Markič.)
[Zdaj, ko me spet grabi nostalgija po Markiču, je prav, da o njem spregovorim nekaj besed. To je bil visokorasel, suh možak, ki smo se ga učenci bali, kakor se boji hudič blagoslovljene vode. Ves čas nam je dajal vedeti, da je tehnična vzgoja najpomembnejši predmet na šoli. Kdor se ni podredil strogim pravilom, ta je pri njem hitro zapadel v nemilost. Najboljše učence je vabil v kabinet, kjer so lahko občudovali njegove mojstrovine na ponku, najslabši pa smo morali ure in ure izdelovati brusila za svinčnike iz smirkovega papirja, ki ga je Markič naročal v ogromnih količinah pri nekem podjetju v zameno za provizijo. Markič ni nikoli povzdignil glasu, on te je samo pogledal s svojimi steklenimi očmi in že si vedel, da se moraš disciplinirati. V skrajnih primerih ti je hladnokrvno navil ušesa, z mrkim izrazom na obrazu. Iz še tako netehničnega otroka, kakršen sem bil tudi sam, je Markič znal izžeti sleherno kapljico ročnih spretnosti. Kotiranje je bila njegova velika strast. Potem ko nam je z milimetrsko natančnostjo razložil vse skrivnosti vlečenja puščic, nam je večkrat - najraje ob dolgih petkovih popoldnevih - naložil dela do vrha glave in še čez. Medtem ko smo vneto kotirali, je on nepremično prebiral revije kot so Življenje in tehnika, Radar, Obramba, Tim. Markič je v svoji omari kopičil veliko svinčnikov različnih trdot (H, HB in B), na posebno stojalo pa je obešal veliko leseno šestilo za risanje na tablo. Takrat se mi je zdel že precej v letih, toda če dobro pomislim, je moral imeti kakšnih sedemindvajset let, torej celo manj, kot jih zdaj štejem sam.]
»Algirdas, dovoli mi, da ti predstavim gospodično Olšausko,« sem rekel in nekoliko zmotil kotizacijo.
»Najbrž ste me prepoznali,« je rekla Agnieška, potem ko je dovolila Algirdasu, da ji je poljubil roko. »Agnieška sem, s televizijske oddaje. Z reality showa! Vsi so ga gledali. Ali ste kaj brali o meni? Precej se je govorilo in pisalo.«
»Seveda vas poznam!« je navdušeno prikimal Algirdas. »Članke o vas skrbno izrezujem in skoraj vse vaše nastopa imam posnete na videokasetah. In zadnjič sem vas videl na proslavi ob petdeseti obletnici užupske gimnazije, ko ste zapeli pesem Končno sem svobodna. Stal sem sredi množice in vam navdušeno zaploskal, a vi me najbrž niste opazili.«
»Kar nerodno mi je, ker vas ne poznam, čeprav ste, kot slišim, priznan skladatelj,« je rekla Agnieška.
»Veste, je odvrnil Algirdas, »sam se niti nimam za skladatelja. Tako o meni govorijo drugi. Jaz sem samo človek, ki se je nedavno preselil iz Predrečja v Zarečje. Čeprav iz predreškega registra sploh še nisem bil izpisan! Zbrati moram še nekaj potrdil in potem me bo zarečna tajnica sprejela. Me bo sprejela v glavni sprejemni pisarni občine? Ne, tam ne more sprejeti, ker ravno obnavljajo. Me bo sprejela v pritlični sobici, po kateri se širi zatohlost? Ne, tam me tudi ne more, veste, preveč zatohlo bi bilo.«
Algirdas je s svojo skromnostjo napravil odličen vtis na Agnieško.
Povabil naju je naprej. Na mizi so bili napol izpiti kozarci in pepelniki, polni ogorkov, toda nikjer ni bilo žive duše.
»Kje pa so vsi? Ali ni tukaj zabava?« sem se čudil ob pogledu na prazno sobano.
»Ah, skregali smo se kot ponavadi,« je zamahnil z roko Algirdas. »Že na začetku so si atonalci skočili v lase z neoklasicisti. Potem so svoje dodali še kakofonisti, ki so začeli preparirati moj klavir. Neobarokarji so jih celo spodbujali! Mojega najdražjega steinwaya so hoteli uglasiti na četrt tone samo zato, da bi neki mladi nadebudnež na njem lahko izvedel svojo stvaritev za prepariran klavir! Komaj sem jih ustavil. Ko se je že zdelo, da se je položaj umiril, pa se je vnela žolčna debata, kdo bo letos dobil nagrado, in porajalo se je strašno ljubosumje. Debata o nagradi je postajala vse bolj politična. Tega nisem mogel več prenašati, zato sem vse predčasno nagnal domov. Zdaj mi je morda žal, toda jaz pod lastno streho ne morem gledati, kako stanovski kolegi blatijo drug drugega. In to naj bi bila zabava ob premieri mojega koncerta! Tega sem že vajen, toda ne vem, ali se bom še družil s kolegi, raje bom poiskal prijatelje v drugih umetnostnih zvrsteh, na primer gledališčnike, pesnike ali oblikovalce svetlobe.«
»Oblikovalci svetlobe so dobra izbira in ti jih vsekakor priporočam,« sem rekel. »Oni niso povsem prepričani v svoje umetniško poslanstvo. Zato tudi ne hlepijo po nagradah.«
»Oblikovalci svetlobe?« je rekla Agnieška. »Ali niso to lučkarji?«
»O, bognedaj, da vas sliši kakšen oblikovalec svetlobe!« je vzkliknil Algirdas. »Res ne hlepijo po nagradah, so pa zelo občutljivi.«
»Nekoč sem občudoval nekega oblikovalca svetlobe,« sem zasanjano rekel. »Bil je kakor moj drugi oče in spoznal se je na vse stvari. Ne glede na to, ali je moral pramen svetlobe usmeriti v nebo ali v tla, je lahko iz nevidnih stvari ustvarjal vidne. Bil je velik lučkar od lučkarstva, pravi mojster od pravega mojstrstva.«
»Jaz pa sem poznala mojstra litvanske narečne popevke,« je rekla Agnieška. »Dolgo časa je zame pisal skladbe, toda napisal jih je bolj malo. Ni hotel denarja, a morala sem pogosto sedeti v njegovem naročju, ker naj bi ga to, kot je sam trdil, blazno navdihovalo. Tudi preučevanje mojega telesa naj bi mu dalo posebno moč, kot je sam trdil. Sprva sem bila naivna in mu ustregla v zahtevah. Nekega dne pa me je začel nagovarjati, da bi mu pozirala gola, ker bi tako lažje komponiral, kot je sam trdil. Nisem mu nasedla. Povedala sem mu v obraz to, kar si je zaslužil, in prekinila vse stike z njim. Jaz sem vedno iskrena, pa če je to ljudem všeč ali ne.«
»No, saj razumem človeka, vas pa tudi nekako razumem oziroma vsaj poskušam razumeti,« se je pošalil Algirdas. »Kako mu je ime? Morda ga poznam.«
»Vitas Gerulaitis.«
»Hm ... Kaj ni to neki tenisač?«
»Ja, ampak on tenisa ne igra, čisto slučajno sta soimenjaka, niti v sorodu ni z njim. Čudim se, da ga ne poznate, kajti on je starosta litvanske narečne popevke.«
»Veste, jaz se družim bolj v atonalnih krogih. Na televiziji nimam nobenih prijateljev ali poznanstev. Ne marajo me preveč, ker sem nor. Kljub temu da sem dobil že precej priznanj, so na televiziji posneli samo en moj koncert - Koncert za preparirano muho.«
»Jaz pa sem lani sodelovala na festivalu narečne popevke. Gerulaitis je napisal odlično skladbo.«
»Žal nisem gledal. Ampak zapojte mi prosim kakšen odlomek.«
»Kaj, zdajle da bi pela?« se je očarljivo nasmehnila Agnieška.
»Ja, Agnieška, kar pogumno, ničesar se ti ni treba bati,« sem jo spodbudil.
Agnieška se je odkašljala in zapela: »Si vozu se vsak dan po naši ulici, si gledu me, kam hodm, kva pučnem. .. da vidu bi, kje sm duma, če tipa že mam, sej si faca, sam punc se bojiš ...«
»Lepo poje,« mi je navdušeno prišepnil Algirdas.
»Res,« sem tiho prikimal. »Ampak mene je še bolj očaralo besedilo. Tako zelo je narečno.«
»... ti in jest bi lahko postala ful špon, ua, ful špon, jest pa ti, lejga frajer, dej se mal zmigej! Prid nocoj, v en odštekan disko me pel, da pokažem ti, kva je kul, kva je ful dober žur.«
[Agnieška je pravzaprav pela v narečni litvanščini, vendar se mi je zdelo prav, da njeno besedilo prevedem v ustrezno različico pogovorne slovenščine. Ljubljanski sleng se mi je zdel še najbolj primeren, kajti le v njem je mogoče ohraniti nekatere najsodobnejše prvine litvanskega slenga. Besedilo, ki ga je pela Agnieška, pa se je v litvanščini glasilo takole:
Važiavai kiekvieną dieną mūsų keliu, / žiurejai į mane, kur vaikstinėju, ką darau. / Tam, kad pamatytumei, kur gyvenu, / ar jau turiu vaikiną, / tu gi esi super vaikinas, bet bijai merginų. // Tu ir aš galėtuva tikrai neblogai padūkti, / ua neblogai padūkti. Tik tu ir aš, prašau, vaikinuk, pasiskubink truputį! / Ateik ši vakar,/ nuvarysim į kokį gerą klubą pasitūsinti, / ten aš Tau parodysiu, kas tai yra cool ir kas tai yra šaunus tūsas.// Poleg slengovskih izrazov, kot so
nuvarysym, cool, vaikinuk, pa besedilo vsebuje precej narečjeslovskih presežekov. Če analiziramo izvirnik, potem vidimo nekatere prastare ostaline, kot je denimo raba dvojine (galėtuva), ki je v standardni litvanščini že izginila. In ravno zaradi dvojine je komisija uvrstila to popevko na Festival litvanske narečne popevke. Agnieška resda ni dobila nobene nagrade, je pa zato očarala vodilne litvanske jezikoslovce, vsaj tiste, ki so za hip odložili svoja, poglobljene razprave pišoča ligvistična peresa in sedli pred televizijo.]
»Bravo, odlično!« je zaploskal Algirdas. »Ko sem stal pred užupsko gimnazijo in vas poslušal, so me prekleto bolele noge, ker imam probleme s kostmi, pa sem kljub temu vztrajal. Vredni ste bili tega!«
»Me veseli, da vam ugaja moje petje. Saj ravno zato sem tudi prišla, kajne?« je rekla Agnieška in pogledala proti meni.
Razložil sem Algirdasu, zakaj sem sploh pripeljal mlado talentirano damo v njegovo stanovanje: »Kot že veš, je Agnieška nenadoma ostala brez svojega osebnega skladatelja. Zdaj pa se približuje izbor evrovizije. Zato sem pomislil nate.«
»Dobro si pomislil. Meni to ni pod častjo, jaz se rad lotim norih stvari! Ker sem nor, saj veš.«
»Temu bi težko oporekal,« sem vzneseno prikimal.
»Torej, gospod Algirdas, ali bi lahko napisali skladbo zame?« je previdno, toda ženstveno vprašala Agnieška.
»Seveda lahko!« je pokimal Algirdas.
»Hvala, to me zelo radosti,« je rekla Agnieška. »Toda, veste, mudi se.«
»Kdaj potrebujete skladbo?«
»Še danes. Rok se izteče jutri.«
»Ali lahko počakate pet minut?«
»Tako hitro boste napisali?« je osupnila Agnieška.
»Jaz sem glasbo študiral. Meni note niso španska vas.«
»Ampak jaz bi se prej rada z vami dogovorila. Želim si, da bi napisali skladbo za mojo dušo.«
»Jaz vidim v vašo dušo bolje, kot vidite sami,« je rekel Algirdas in sedel za klavir. »In ne bom napisal samo melodije, ampak tudi besedilo. Že imam idejo!«
»Toda o čem bo govorila skladba?«
»Govorila bo o Markiču!«
»O kom?!« je osupnila Agnieška.
»Oprostita, ker se vmešavam,« sem posegel v pogovor, »toda za katerega Markiča gre?«
»Za katerega? Za tvojega nekdanjega učitelja tehnične vzgoje vendar!« je vzkliknil Algirdas.
»Kako pa veš, da me je učil tehnično vzgojo? Tega je že več kot dvajset let.«
»Kako vem? Markič mi je sam povedal! Ravno zdaj je prišel v Litvo. Se spomniš solista na krožni žagi?«
»Neverjetno, kakšno naključje! Saj se mi je zdelo, da mu je podoben!«
»Markič dobro obvlada krožno žago. Izkazal se je kot odličen solist. Veš, on se te celo spomni. Povedal mi je, da si nekoč nagajal, on pa ti je navil ušesa in rekel: 'Rasti, rasti, rasti'. Ti pa si rasel - in glej, morda se imaš prav njemu zahvaliti, da si tako visok, pokončen mož. «
»Nerad se spominjam tega dogodka.«
»Oprostite, ampak zakaj naj bi jaz zdaj pela o Markiču? Tega ne razumem!« se je čudila Agnieška.
»Zato ker je Markič tega vreden,« je odgovoril Algirdas. »Enostavno vreden je upesnitve in uglasbitve. Vreden je, da se ga lirika dotakne. Vreden je, da ga glasilke opevajo. Markič je velik, velik izziv. Ker on je poosebljena poezija in glasba hkrati.«
»A kako se bom lahko vživela v besedilo, ko pa Markiča sploh ne poznam?«
Še preden ji je Algirdas utegnil odgovoriti, že se je pri vratih oglasil zvonec.
»Počakajte, odpret grem,« je rekel Algirdas in odhitel proti vratom. »O, poglejte, kdo je prišel!«
Saj skorajda ne bi mogel verjeti očem, če si jih ne bi dodobra pomel in se ovedel. Moj nekdanji učitelj tehnične vzgoje je stopil v sobo. Nisem ga videl že dvajset let, zdaj pa sva se srečala celih tisoč štiristo osemdeset kilometrov od doma (cestne razdalje). Toda jaz sem slutil Markiča že dalj časa. Kar vedel sem, da se bo prej ali slej pojavil, imel sem videnje, da bo Markič kmalu napočil. In vedel sem, da mora priti, kajti obetal se je in napovedoval, bil je pravzaprav namignjen in mateforično skrit za grmom, kot nekakšna tiha aluzija, ki samo tuintam pokuka iz umetniškega dela. Prikazoval se mi je, ne samo v snu, temveč vselej, kadar sem se lotil česa tehnično zahtevnega. Ko sem menjal počeno gumo, me je njegov namišljeni sanjski glas učiteljsko bodril, svetoval mi je, kako moram ravnati z dvigalko in kam jo moram namestiti. Ko sem sestavljal stol, mi je pomagal razvozlati zapletena navodila, opozoril me je na nekatere nepravilnosti in mi predlagal drugačno, boljšo rešitev glede nekega težje namestljivega vijaka. Ko sem postavljal šotor, mi je pridržal podporne palice, da sem lahko spokojno zabil kline. Ko sem nameščal verigo na kolesu, je preveril, ali se je dobro usedla na zobnik ... A to so bili le prividi in prisluhi. Zdaj pa je prišel in se razodel v vsej svoji fizični navzočnosti. Markič je resnično bil v sobi. In bil je in stal je in se premikal in gojil hladnokrvno obrazno mimiko, povsem enako kot pred dvajsetimi leti. Kakor da bi ga nevidna sila dvignila izza domačega ponka in ponesla na sever, v divje litvansko močvirje.
»Zdaj se več ne boste mogli izgovarjati, da ga ne poznate, gospodična Olšauska,« se je zasmejal Algirdas. »To je on! To je Markič!«
Potem ko je Markič poljubil roko Agnieški, kar se mi je zdelo v precejšnjem neskladju z njegovo preprosto tehnično naravo, se je obrnil proti meni in se zazrl. Pomolčala sva. Nič drugega nama v tistem neponovljivem trenutku ni prišlo na misel kot pomolčati in se zazreti.
»Prihajata k sebi,« je Agnieški razložil Algirdas. »Po vseh teh letih srečati nekoga, to je, kako naj rečem, romantično.«
»Gospod učitelj, gospod učitelj Markič!« sem se po nekaj trenutkih lirične molčečnosti vendarle opogumil. »Presrečen sem, ker ste se pojavili. Odkar ste izginili iz mojega življenja, se je moja ročna spretnost precej poslabšala. Ko mi je šlo najbolj za nohte, sem vas vedno priklical v spomin in si predstavljal, kako bi v tisti situaciji ravnali vi, ki ste vedno poznali rešitev.«
»Kaj mi niste nekoč rekli tovariš?« se je hladnokrvno nasmehnil Markič. »Zdaj pa – gospod učitelj, lepo vas prosim.«
»Že že, a zdaj so drugi časi. Tudi vi ste me nekoč tikali.«
»Lahko se tudi onikava, če gospod tako žele.«
»Raje ne, onikanje je že izumrlo,« sem rekel. »Povejte, gospod Markič, kako ste kaj vi in vaši tehnični svinčniki, kaj je z brusi? Vaš domači ponk še vedno stoji?«
»O, lepo vas prosim,« se je hladnokrvno nasmehnil Markič. »Vi pa res niste spremljali mojega dosedanjega dela. Tehnika je zame preteklost. Že pred desetimi leti sem dokončno opravil s kotirnimi črtami. Svoj domači ponk pa sem tudi prodal. Zdaj se ukvarjam z jezikoslovjem.«
»Markič je eden glavnih indoevropeistov današnjega časa!« je ponosno rekel Algirdas in potrepljal Markiča po rami.
»V Litvo sem prišel raziskovat ostaline dvojine v nekaterih žemaitskih narečjih!« je resno dejal Markič. »Dovolj je bilo otročadi po osnovnih šolah. Zdaj imam akademske ambicije.«
»Markič piše svoj drugi doktorat iz baltoslovja,« je dodal Algirdas.
»O, saj ne morem verjeti!« sem vzkliknil, kajti nisem mogel doumeti, da je moj nekdanji učitelj tehnične vzgoje postal baltoslovec.
»Ne moreš verjeti? Počakaj, počakaj!« je rekel Algirdas. »Markič, sklanjaj osebni zaimek v dvojini!«
Markič je ustrelil kot iz topa: »Mudu, mudviejų, mudviem, mudu, mudviem, mudviese!«
»Si slišal? Markič, spregaj v pogojniku dvojine glagol nesti!«
»Neštuva, neštuta, neštų.«
»Markič, tvorni deležnik sedanjega časa!«
»Tvorimo ga s pripono –nt-!«
»Markič, trpni deležnik pridhodnjega časa!«
»Būsimas, būsimo, būsimam, būsimą, būsimu, būsimame!«
»Markič, kaj pa ortografija?«
»Pred ki ko ker da če vejica skače!«
So ljudje, ki bodo zame vedno nedosegljivi. Če sem nekoč v Markiču videl tehnično podkovanega strokovnjaka, pa me je tokrat prekosil na tistem področju, za katerega sem bil prepričan, da ga resnično obvladam – v jezikoslovju. Četudi sem se še tako izobraževal in sem ure in ure analiziral sklanjatvene in spregatvene vzorce, pa sem bil v primerjavi z Markičem le navaden piflar, ki ni zmožen poglobljene znanstvene sinteze in niti enega piškavega doktorata ne zmore sestaviti iz kopice podatkov, ki jih poseduje. Sram me je bilo, ponovno me je bilo sram, tako kot pred dvajsetimi leti, le da tokrat ne zaradi ročnih, temveč umskih sposobnosti. Markič je genij in nikoli mu ne bom dorasel.
»Občudujem vas,« sem rekel. »Zdaj še mnogo bolj kot prej! Toda ali ste res opustili vse vaše nekdanje konjičke? Nekoč ste dejali, da si življenja ne znate predstavljati brez Življenja in tehnike!«
»Ha,« se je hladnokrvno zasmejal. »Na Življenje in tehniko sem se nehal naročati že pred desetimi leti. Zdaj se naročam na čisto druge revije: Indouralica, Baltoslavica, Baskogalica, Keltoferica, Srbolužica.«
»Katere revija vam je pa najbolj všeč, če smem vprašati?«
»Srbolužica.«
»Aha, se mi je kar zdelo. Meni tudi.«
»Ja, lepo je ilustrirana.«
»Tudi jaz vas vse bolj občudujem, gospod Markič,« se je po dolgem času oglasila Agnieška. »Pred petnajstimi minutami si še nisem znala predstavljati, da bi zapela pesem o vas, toda zdaj si to celo močno želim. Vi ste res vredni ubeseditve in uglasbitve. Če je kdo tega vreden, potem ste to vi.«
»Saj sem vam rekel,« je veselo pokimal Algirdas. »Jaz natančno vem, komu želim posvetiti pesem in kdo si to sploh zasluži.«
»Meni boš posvetil pesem?« se je začudil Markič.
»Komu pa naj jo posvetim, če ne tebi? Ali naj jo posvetim Anne Sophie Mutter? Saj nisem Penderecki.«
»Pa naj bo. Pa jo posveti meni.«
Algirdas je sedel za klavir in vneto pričel skladati, mi pa smo lahko le obnemeli in občudovali dejavnega umetnika. Preigraval je lestvice, preizkušal različne kombinacije akordov, si mrmral melodične linije, vse bolj zapletal skladbo. Težko bi rekel, da je bilo v tej skladbi karkoli izrazito popevkarskega, Algirdas je navsezadnje pripadal dodekafoničnim avantgardistom. Poslati takšno skladbo na evrosong bi se morda komu zdelo čudaško, a vendar ... evrosong se je moral preroditi, potreboval je osvežitev, neko šokantnost, ki bo zaprla usta piscem preprostih viž in bo na piedestal končno povzdignila Umetnika. Nekoga, ki bo prihajal iz sveta resnične glasbe in resničnih notnih zapisov. Slišanih je bilo že ničkoliko plagiatov, kradlo se je podolgem in počez, vzdolž in povprek, navpik in vodorav, pošev in cikcak, naokrog in nakvadrat. Evrosong ne le da ni imel ničesar skupnega z glasbo, bil je zločin proti človeštvu, nekaj takega kot holokavst ali abortus. In le Algirdas bi ga lahko očistil pregrešnosti. S poglobljenim pristopom do glasbe bi mu lahko povrnil ugled, iz bogokletnosti bi ga dvignil na raven simfonije.
In skladba o Markiču je zvenela nebeško. Dokončal jo je v petih minutah, le še besedilo je malce brusil, na glas izgovarjajoč posamezne verze. Algirdasovo videnje Markiča je bilo ujeto v nečisto rimo s paroksitonično klavzulo, cezure in diereze, oksimorone in sinekdohe. Na primer: Jaz sem Markič, med koreninami živim (primer oksimorona, ko je pravzaprav jasno, da bi bilo takšnemu velikanu težko živeti med koreninami, toda bistroumnost tega verza se skriva v indoevropskih koreninah, v iskanju starodavnih korenov in korenik, v etimološki rekonstrukciji).
[Kot sem izvedel kasneje, je bil prav Markič tisti, ki je prvi opozoril na zmotno etimologijo slovenske besede
bogomolka. Jezikoslovci so precej površno domnevali, da gre za nemški kalk izraza
Gottesanbeterin. Mislili so, da gre pač za žival, ki zaradi drže svojih prednjih nožic moli k Bogu. Toda Markič je pokazal, da takšna razlaga sploh ne drži. Do svojega genialnega odkritja je prišel po naključju, ko je nekoč listal po slovarju severnožemaitskega litvanskega narečja in našel izraz
busbulvinė, za neko posebno podvrsto bogomolke, ki je hkrati tudi najsevernejše živeča med predstavniki rodu bogomolk. Dobesedno je
busbulvinė pomenilo »tisto, ki bo gomoljasta«, kar si je mogoče razlagati s pomočjo dejstva, da se odmrle bogomolke sprimejo v kepo, ki spominja na nekakšen gomolj. In ženska oblika
gomolja se je glasila gomoljka. Litvansko bus pomeni prihodnjik 3. osebe »bo«,
bulvinė pa »gomolj«, torej je zagotovo šlo za slovenski kalk litvanskega izraza - »bo gomoljka«. Markič je domneval, da smo Slovenci besedo vzeli od Litvancev približno 1500 let pred našim štetjem, torej v času najintenzivnejših slovansko-baltskih stikov. Prvotna oblika slovenske besede se je torej morala glasiti bogomoljka,
kar je Markič tudi dokazal, saj besedo omenjajo celo Brižinski
spomeniki: Če bi naš ded ne grešil, bi ga pojedle bogomoljke.]
Ko je izpilil zadnje potankosti, nam je Algirdas zaigral in zapel skladbo od začetka do konca. Če bi angel na Zarečni cesti mogel napeti ušesa, bi se bržkone tudi sam pridružil in zatrobil v svoje trobilo. Najbrž je bil tudi on zaprisežen dodekafonist, vsaj takšen se mi je zdel na prvi pogled.
Markiču je skladba ugajala. Ne tako kot so mu nekdaj ugajali tehnični svinčniki, brusi in najsodobnejši ponki, ne tako kot mu je nekoč ugajalo obvladovanje ročnih spretnosti. Skladba mu je bila všečna skoraj v tolikšni meri kot dvojina v nekaterih litvanskih narečjih. Markič je hrepenel po spregatvah in sklanjatvah, po deklinacijah in konjugacijah, po samostalnikih in substantivih, po glagolih in verbumih, po deležnikih in participih, po dovršilnikih in perfektih. Hrepenel pa je tudi po nostalgiji, in ta skladba je zagotovo vzbujala nostalgijo. Melodija je v njem prebudila 5000 let star indoevropski spomin. Melodija, ki ovede in poživi. Melodija, ki je lahko edina rešiteljica evrosonga. Markič, Agnieška, Algirdas, oni lahko rešijo evrosong evrosongovskih prvin.
»Kako naj vendar pojem besedilo 'Jaz sem Markič', če jaz v resnici nisem Markič?« je vprašala Agnieška. »Poslušalcem se bo to zdelo precej čudno.«
»To je vložna pesem,« sem strokovno pojasnil. »To pomeni da se avtor in izvajalec ne identificirata z lirskim subjektom.«
»Ampak ljudje tega ne bodo vedeli,« se je namrščila Agnieška.
»Ah, kaj ne! Že vsak povprečno razgledan kritik je danes slišal za vložno pesem!« sem se razburil. »Poznal sem pesnika z zajetno ritjo, ki je napisal verz o 'svoji ritki'. Ali mu je zato kak kritik očital zmoto? Ne ne, prav nihče, saj so to razumeli kot vložno pesem. In tako bo tudi pri tej pesmi, ki jo boš pela. Vsi bodo vedeli, da ti nisi Markič in uvrstitev na evrosong ti ne uide, kajti vložne pesmi na evrosongu še ni bilo.«.
»Vem, da bodo v komisiji zagotovo sedeli vložnici naklonjeni ljudje,« je pokimal Algirdas.
»Saj komisije sploh ne bo, ampak bo potekal televoting!« je vzkliknila Agnieška.
»Mar res verjameš v telefonsko glasovanje?« sem se zasmejal.
»Glej glej, kako si naivna,« je zmajeval z glavo Algirdas.
»Televoting,« sem rekel, »so si izmislili zaradi denarja. Zdi se, kot da odločajo ljudje, ampak oni dejansko ne odločajo. Zanimivo, da danes več ljudi verjame v televoting kot v Boga.«
»Prosim, nehajte s televotingom! Kako se lahko ukvarjate s tako pritlehno stvarjo,« se je vznemiril Markič.
»Kaj pa trgovanje s smirkovim papirjem in pobiranje provizije, ali to ni nekaj pritlehnega?« sem ga zbodel.
»Smirkov papir je preteklost, zdaj prodajam notni papir,« je odgovoril Markič.
»Poglejte,« je vzkliknil Algirdas in mi pod nos pomolil svoje partiture. »Markič mi je prinesel prvovrsten notni papir. Prinesel ga je toliko, da lahko dočakam 120 let, pa ga ne bom porabil.«
Ko sem si notni papir ogledal od bliže in ga obrnil proti svetlobi, sem na njem opazil odtisnjeno ime proizvajalca, ki mi je bilo znano že iz mladosti: Slavc & Žmavc. Isto podjetje, ki je izdelovalo smirkov papir, je izdelovalo tudi notnega! Moja glava je postala neizmerno prešinjena. In tedaj mi je kot nekakšnemu pomožnemu detektivu iz nemške nadaljevanke postalo jasno, da se za tem skriva tragika Markičevega bivanja.
Ne glede na to, koliko se je Markič počutil baltoslovca, koliko denarja je dobil po raznih inštitutih le zato, da bi se baltološko udejstvoval in uresničeval, potrjeval in izpopolnjeval, ne glede na svoje lingvistične aktivnosti, pa je še vedno trgoval s papirjem. Ne predstavljam si, da bi moglo biti drugače, saj si ne morem misliti, da bi mogel živeti samo od baltoslovja, le kateri norček pa je takšen? O, bognedaj, da bi žalil baltoslovje in baltoslovce, ki ne bodo nikoli priznali, da jim gre slabo, bognedaj, da bi zviška gledal na to gosposko srenjo, v katero si tudi sam prizadevam vstopiti, ja, zelo rad bi videl, da bi me sprejeli v to elito, a priznati je treba, da moraš dandanes, če želiš uresničiti svojo življenjsko vizijo, opravljati marsikatera umazana dela v narekovajih ali brez narekovajev. Moj sosed na primer je dopoldne hodil v tovarno nakladat gume, da je popoldne lahko sestavljal jadralno letalo. Markič je dopoldne prodajal papir, da je lahko popoldne bil baltoslovec, zato, ja, zaradi baltoslovja samega, kot tudi zaradi čiste in iskrene ljubezni do baltovščin, obeh, ki sta še ostali, in tudi do tiste, ki ni več ostala (pruščine).
»Ampak, gospod Markič,« sem rekel, »zdaj vas končno lahko vprašam, kdo sta to Slavc in Žmavc?«
»To sta moja bratranca, ki sta ustanovila družinsko podjetje. Imata veliko gozdov, zato lahko proizvedeta veliko papirja. Žmavc je bil nekoč znan slovenski smučar in je na olimpiadi dosegel šestnajsto mesto.
[Gregor Žmavc (1957), slovenski smučar. V letih 1976-1983 tekmoval v svetovnem pokalu v slalomu in veleslalomu, udeleženec olimpijade v Lake Placidu. Največji uspeh: 7. mesto na tekmi v Schladmingu.]
Imam pa še enega bratranca Skumavca.
[Dare Skumavc (1962), slovenski smučarski skakalec. Dve leti je bil član slovenske reprezentance. Največji uspeh: 30. mesto v Obersdorfu (1981). Osebni rekord: 146 m (Planica 1982).]
On je treniral smučarske skoke. Z njim smo skregani in že več let ne govorimo, ker se je vselil v dedkovo hišo, ne da bi nas izplačal.«
»In kako gledata Slavc in Žmavc na vaš jezikoslovni preporod?« sem bil radoveden.
»Dobiček vidita,« je odgovoril Markič. »Sta zelo prilagodljiva in jima nobeno delo ni odveč. Zdaj že izdelujeta poseben etimološki papir, namenjen rekonstrukcijam litvanskih besed. Ponudil ga bom svojim kolegom, baltoslovcem, pa tudi drugim indoevropeistom.«
»Skumavc pa ima sina, ki tudi smuča, kajne?« sem rekel, ko sem se spomnil, kako smo šli pred nekaj tedni, tik pred mojim odhodom v Litvo, čakat na letališče naše mlade smučarje, med katerimi je bil tudi neki Skumavc.
[Miha Skumavc (1988), 18. na mladinskem svetovnem prvenstvu v superveleslalomu.]
V rokah sem držal transparent, na katerem je pisalo: 'Dragi naši mladi smučarji, veseli smo, da nas osrečujete s čudovitimi rezultati.'
»Ja,« je rekel Markič, »sina ima. On bo še veliko dosegel. Kaj pa za hči, Špelo Skumavčevo, ste že slišali?«
[Špela Skumavčeva (1985), slovenska biatlonka, zlata medalja na mladinskem svetovnem prvenstvu v biatlonu.]
»Ne.«
»Kako niste?«
»Ja, pač nisem.«
»Ampak kako je to mogoče?«
»Pač.«
Živahen pogovor je nenadoma zmotilo silno tuljenje, ki je prihajalo z dvorišča. Sprva je tulilo v presledkih, nato vse pogosteje in glasneje. Slišalo se je precej srhljivo in od groze smo obnemeli in se prestrašeno spogledali.
»Kaj je to?« je kriknila Agnieška.
»Ojej, železni volk!« je vzkliknil Markič.
»Bežimo!« je zaklical Algirdas in začel tekati po sobi.
»Kam pa? Če je zunaj, potem ven ne moremo. Ali so kakšna stranska vrata? Kaj pa če se zaklenemo? In zložimo pohištvo k vratom?« se je panično spraševal Markič.
Nato se je na vratih oglasilo divje trkanje.
»Železni volk, na vrata trka...« je osupnil Algirdas.
Agnieška je planila v jok.
»Au, au, pomagajte!« se je slišalo za vrati.
»Človek je!« sem vzkliknil. »Odprl mu bom.«
»Ne odpirajte, to je železni volk, ki oponaša človeka!« je dejal Markič.
»Pa kaj še,« sem rekel in odhitel k vratom.
»Ne odpirajte, ne odpirajte, zavoljo blatoslovja in nas samih!« se je drl Markič. Algirdas se je skril za klavir, Agnieška pa se je sesedla na kavč in se tresla.
Pogumno sem odprl, in glej, nisem se motil. Pred vrati je stal sivobradi starček. Bil je bos in kri mu je curljala iz pete.
»Šel sem mimo vaše hiše in pohodil žebelj in zdaj me boli, au!« so bile prve besede, ki jih je spregovoril starček.
»Kar naprej prosim, takoj vam ga bomo izvlekli,« sem ga povabil v hišo. »Algirdas, ali imaš kakšne klešče?«
»Imam,« je rekel Algirdas in pokukal izza klavirja.
»Oh, zakaj je pred vašo hišo toliko žebljev?« je stokajoče vprašal starček.
»Vem, zakaj!« je rekel Algirdas. »Ker smo prejšnji teden z Markičem vadili za koncert in žagali deske. V njih je bilo precej žebljev, pa smo jih odstranili. In tudi vam ga bomo.«
Prinesel je klešče in z njimi v hipu izpulil žebelj, starec je zarjovel kot ranjeni bik, Agnieška pa mu je obvezala peto.
»Ne vem, zakaj hodite bosi po svetu? Če bi bili obuti, se vam to zagotovo ne bi zgodilo,« je dejal Algirdas.
»Zato,« je odvrnil starček, »ker sem nekakšen guru. In guru mora vedno hoditi bos po svetu, da je v stiku z materjo zemljo.«
»Mislili smo, da ste železni volk,« se je zasmejala Agnieška.
»Nisem železni volk. Ime mi je Dievas. Potujem naokoli s svojim plovilom. Od časa do časa se spustim z neba in zaidem med preproste ljudi, med kmete. Zato sem tudi prišel k vam.«
»Ampak mi nismo kmetje, mi smo razumniki,« se je oglasil Markič.
»Nič hudega. Se pač tudi jaz kdaj zmotim. Nameraval sem se udeležiti vsakodnevnega življenja kmetov. Pa naj bo tokrat vsakodnevno življenje razumnikov, kakorkoli že.«
»Jaz pa se nameravam udeležiti festivala evrovizijske popevke,« je rekla Agnieška. » Med razumnike sem zašla po naključju.«
»Tudi vi ste razumnica, le da ste ženska,« jo je potolažil Algirdas. »Tudi moja bivša žena se je nekoč prijavila na evrosong, čeprav predava starogrško literaturo na fakulteti v Kovnu. Takšne ste ženske, nenehno morate biti v središču pozornosti.«
»Povejte mi, kakšno je življenje razumnikov. Vesel bi bil, če mi lahko pokažete, da bi si lahko predstavljal,« je rekel Dievas.
»Markič vam bo še najbolje razložil. V življenju je moral iti skozi pravi pekel, da je dosegel razumniško raven,« je rekel Algirdas.
»Veste,« je začel Markič, »nekoč sem živel umirjeno življenje učitelja tehnične vzgoje. Zdelo mi je, da sem tako uresničil svoje življenjsko poslanstvo in bom v šolstvu dočakal upokojitev. Toda nenadoma je začela name trkati slaba vest. Rekel sem si: Markič, ali boš res tako končal? Nekaj moraš narediti iz sebe, sicer nisi vreden, da sploh živiš. In tako sem začel študirati baltoslovje in indoevropeistiko. Študij sem končal v rekordnem času, kmalu zatem pa oddal še doktorsko disertacijo. Postal sem razumnik. In zdaj živim življenje razumnika. Ne gledam več lepih žensk, ko se sprehajam po cesti, ampak razmišljam o resnih lingvističnih problemih.«
»Jaz pa še vedno rad pogledam lepe ženske, čeprav se imam za razumnika,« je dejal Algirdas. »Ker sem umetnik, me lepe ženske navdihujejo. Ko se hranim z njihovo lepoto, dobim ustvarjalno moč. Ni je sile, ki bi bila močnejša od ustvarjalne moči.«
Nisem vedel, kaj naj rečem, a čutil sem se dolžnega, da spregovorim in ponazorim svoje razumniško bistvo: »Litvansko dievas je sorodno latvijskemu dievs in tudi staropruskemu deivas, vse pa izhaja iz indoevropskeg deiwos, od koder tudi grško zeus.«
Vsi navzoči so mi zaploskali, le Markič se je vzvišeno namrdnil: »Kje pa ste to prebrali? Vsak se lahko hvali z dognanji drugih. Pravi razumnik pa prihaja do lastnih ugotovitev. Dovolite mi, da vam pojasnim, od kod izvira beseda bogomolka ...«
Markič je razložil in sledil je še bučnejši aplavz. Počutil sem se povsem enako kot pred dvajsetimi leti - kot majhen in nebogljen šolarček.
»Vidim, da je življenje razumnikov precej razburljivo,« je dejal Dievas. »Vi vsi imate bogato in razvejano duhovno življenje, zato si zaslužite največ. In največ, kar vam lahko ponudim v tem trenutku, je to, da vas odpeljem s seboj, če seveda želite.«
»Kam pa?« je vprašal Algirdas.
»V nebesa,« je odvrnil Dievas. »A ne bojte se, ne za stalno, samo na izlet. Na kratek ogled, potem pa nazaj.«
»Kako pa bomo odšli tja?« je vprašal Markič.
»Jaz vas bom peljal. Na svojem letečem ponku!« se je zasmejal Dievas.
»Na letečem ponku?« smo se čudili.
»Da. Mojster Perkunas ga je predelal in zdaj mi odlično služi.«
»To bo zanimivo!« je bil navdušen Algirdas.
»Pojdimo, pojdimo!« je priganjal Markič.
»Smem tudi jaz zraven?« nas je milo pogledala Agnieška, ko je videla, da smo nanjo nekako pozabili.
»Ampak vi morate čim prej v studio, da posnamete evrovizijsko skladbo,« je rekel Algirdas in ji ponudil svojo partituro. »Rok se izteče jutri, natečaj bo kmalu zaključen.«
»Premislila sem si. Končala bom popevkarsko kariero. Hvala, gospod Algirdas, za čudovito skladbo, a vseeno menim, da je bolje, da se posvetim razumništvu.«
»No, prav, pridite tudi vi,« je rekel Dievas.
V. Nebesa
Potem ko je stari Dievas vžgal leteči ponk, smo sedli nanj, da bi se odpeljali v zaslužena nebesa. Vzleteli smo in se dvigali vse višje proti nebu. Čeprav je bila noč, smo pod sabo videli osvetljeno mesto, kajti časi redukcij električnega toka so že zdavnaj minili. Leteli smo nad cerkvijo svete Ane, Gediminovim gričem, kjer je stal grad z grajskim stolpom, leteli smo nad stolnico poleg visokega zvonika, preleteli smo Vilnico in nato mogočno Neris. Pod nami se je risal tloris starodavnega mesta, ovitega v nočno tišino, zgradbe so postajale čedalje manjše, hiše so se spreminjale v hišice, avtomobili kakor igračke, s katerimi smo se kot otroci igrali. Ponk je z veliko hitrostjo predrl prve sloje oblakov in tedaj nas je zazeblo. Stisnil sem se k Agnieški Olšauski. Veter ji je dodobra razmršil pričesko, lasje so ji zakrili oči. Z eno roko sem jo objemal, z drugo pa sem se držal železnega ogrodja na ponku, ki je nekoč bržkone služilo kot primež za vpenjanje vezane plošče ali kakšne druge vrste lesa, namenjenega za obdelavo. Algirdas in Markič sta se namestila spredaj tik za Dievasom, ki je spretno krmilil nenavadno plovilo. Spogledljivo sta se hihitala, navdušena nad divjo plovbo v onostranstvo.
Nenadoma pa je začelo silovito grmeti. Strele so švigale iz oblakov in znašli smo se sredi hudega neurja. V hipu smo bili do kože premočeni. Ponk je postal nemiren in se je divje zibal po nebu.
»Perkunas se je razjezil,« je dejal Dievas. »Ljubosumen je, če prevažam kmete na njegovem ponku.«
»Ampak mi smo razumniki!« se je zadrl Markič.
»Zdaj pa vi to razložite Perkunasu!« je kričal Dievas. »Kmet, pastir, športni komentator ali razumnik - on tega ne loči.«
Ena od strel je oplazila ponkovo kovinsko podvozje, iz katerega so švignile debele iskre. Naelektrene pričeske so se nam postavile pokonci, zlasti Agnieškina je bila videti še posebej srhljivo, saj je segala skoraj en meter v širino in višino. Ponk se je stresel in skorajda bi popadali z njega, a na srečo smo se pravočasno oprijeli ogrodja. Metalo nas je po nebu, izgubljali smo višino in kričali od strahu. Naposled se je ponk umiril, toda slišati je bilo, da motor pojenjuje. Izgubljali smo višino in zajela nas je nepopisna panika.
»Ojej, crkuje!« je kričal Dievas. »Kaj bomo zdaj storili?«
»Ojoj, ojoj,« je jokala Agnieška.
»Markič, vi ste strokovnjak za ponke, popravite ga!« je vzkliknil Algirdas.
»Že več kot deset let nisem imel opraviti s ponki,« je jadikoval Markič.
»Vseeno poskusite, morda vam uspe,« je rekel Dievas in mu prepustil pilotski sedež.
Markič se je prebil v ospredje in zasedel položaj. Ni imel veliko časa, da bi v spomin priklical nekdanje tehnično znanje. Najprej je poskušal naravnati krmilno ročico, ki se je nenadzorovano gibala v vse smeri. Iz žepa je potegnil žvečilne in jih zagozdil pod ročico. Potem je odprl pokrov motorja in preveril dotok goriva. Ponk je poganjala nebeška mana, ki jo je bilo v rezervoarju še dovolj. Markič je ležal sklonjen nad motorjem in se poglabljal v vzbrizgovalno napravo.
»Sesalni ventili so se pokvarili, morali bomo zasilno pristati!« je zakričal.
»O, sveta ostrobramska devica! Ojoj!« je jokala Agnieška in se me močno oklepala.
»Kje pa bomo pristali?« je prestrašeno vprašal Algirdas.
»Kjerkoli bo to mogoče!« je odgovoril Markič in z veliko muko skušal prestaviti ročico.
Ponk je krožil vse nižje med starimi zgradbami, Markič pa ga je skušal obvladati kakor podivjanega konja.
»Pazite, pazite, tam je šola, zaleteli se bomo vanjo!« ga je opozoril Dievas.
»Poskušal bom pristati ob reki!«
»Zavijajte že vendar, treščili bomo ob šolsko fasado.«
»Ojoj, saj bomo padli na streho!«
»Razbili se bomo!«
S precejšnjo hitrostjo smo padli na zgradbo, ki je stala poleg šole. Na srečo je bil ponk opremljen z mehkim vzmetenjem, tako da pristanek ni bil pretrd. Vseeno nas je vrglo s plovila in ležali smo omotični od udarcev vsak na svojem koncu ravne strehe. Počasi smo se ovedli in se začeli razgledovati.
»Spodaj je reka, ali slišite, kako buči?« sem rekel.
»Vem, kje smo!« je ugotovil Algirdas. »Na ulici Petrasa Vileišisa. Tule zraven je gimnazija in spodaj kip, ali vidite?«
»Glej glej, torej smo pristali na strehi Inštituta za litvanski jezik,« je ugotovil Markič.
»Neverjetno!« sem vzkliknil. »Namenjeni smo bili v nebesa, zdaj pa smo pristali tukaj!«
»Še zdaj ne morem verjeti, da se je tako srečno končalo,« je rekla Agnieška. »Mislila sem, da bomo umrli«
»Oprostite, ker vas nisem uspel odpeljati v nebesa,« je žalostno rekel Dievas.
»Kdaj drugič, gospod Dievas,« sem rekel in ga potrepljal po rami.
»Ampak ...« se je oglasil Markič.
»Ja?«
»Pravzaprav ...«
»Markič, kaj bi radi povedali?« je vprašal Dievas.
»Morda pa ... so to naša nebesa,« je rekel Markič. »Vsaj meni se tako zdi. Kaj pa vam?«
»Tudi nam, tudi nam!« smo skoraj v en glas pokimali.
»Če je pa tako, potem ni razloga za žalost,« se je razveselil Dievas. »Pridite, pogostil vas bom z nebeško mano!«
To so bila nebesa! Tu ni bilo nobenih televizijskih voditeljev in športnih komentatorjev, tu ni bilo nobenih popevkarskih natečajev, nobenega evrosonga in nobene narečne popevke, tudi smučarjev in smučarije ni bilo, ne Skumavca in ne Žmavca, tudi Špele Skumavčeve ne, kakor tudi ne Beštrovega Tončka iz Žiganje vasi. Bilo je le čisto, popolno baltoslovje in baltoslovska resnica, bile so oblikoslovne razčlembe in prastari besedni koreni. Streha inštituta je bila naša pomenska podstava in hkrati naša besedotvorna raven, in mi, udeleženci glagolskega dejanja, smo se stično in nestično pomikali po tej strehi ter zobali vsak svojo kepo nebeške mane. Pričelo se je daniti.
»Markič, luna zahaja in zora svetli nebo,« je rekel pesniško razpoloženi Algirdas.
»Aha, je pokimal Markič in se tudi sam zazrl v svitajoče se obzorje.
»Vsaka noč prinese s seboj le nemir in opoj!« je zadovoljno rekel Dievas.
»Poglej tja daleč!« je vzkliknila Agnieška in me pocukala za rokav. »Tam raste kmelj, iz katerega Litvanci izdelujejo pivo!«
»O, res!« sem navdušeno rekel. »Koliko kmelja!«
»Tako lepo jutro je,« je tiho rekla Agnieška. »Še nikoli nisem doživela tako čudovitega sončnega vzhoda.«
»In tam se pasejo jodajke, glej!« sem rekel in ji pokazal črne krave v daljavi in jo objel. In krave so se mi v tistem hipu zdele kakor čreda mogočnih brontozavrov.
|
|